NAUK SLOVENSKIM ŽUPANOM, s podnaslovom "Kakó jim je delati, kadar opravljajo domačega in izročenega področja dolžnosti." Spisal Anton Globočnik, prevedel Fran Levstik, izdana pa je bila leta 1880.

Avtor najprej razloži, zakaj se je lotil tega dela: »Tiskarna založnica me je bila poprosila, da bi županom spisal poučljivo knjižico o njih oprav kih in dolžnostih. Tega dela sem se tem rajši poprijel, ker tudi meni kaže svoje uradovanje, kakó nekaterega občinskega opravnika, če poprej nič posla  imel z jednâkimi stvarmi, težko stoji, mahoma žilo najti raznovrstnim opravilom svojega novega uradovanja, ter kakó si z veseljem vsak poišče nauka, ki bi mu pomôgel prevzeta dela izvrševati. Take misli so me nagnile, da sem to knjižico spisal. V njej je najti vse občinske uradne opravke domačega in izročenega področja ter zelo ob kratkem tudi vsa najpotrebnejša ustanovila, kar jih o tem zakon piše, in povedano je vselej, kód se po zakonikih nahajajo. Vseh potrebnih zakonov obširno in scéloma ni bilo semkaj jemati, ker potlej bi knjiga bila predebela ter obilo dražja, niti se mi n pripravno zdélo, prenadolgo jo raztezati, ker vsako, županstvo uže ima v rokah državni in deželni zakonik, ter zatorej lahko vselej tam najde, kakó ta ali ta zakon govori od besede do besede. Ko to delo dajem mej ljudi, želim mu takó prijazno biti vzprijétemu, kakor je bil — tudi od samega slavnega deželnega zbora — vzprijét jednâk moj spis, ki sem ga bil 1867. léta zdelal županom svojega okraja ter ga pozneje dal natisniti, od raznih stranij nagovarjan«.

 

Iz kazala vsebine...

 

»Župan je občini glava. Kakor njé pravi oča, takó naj, skrbljiv ter na nobeno stran nâgnen, daje obrambo in podporo vsem jednâko : bogatim in ubogim, visokim in nizkim ljudem, bodi si kdo njegovih mfslij ali drugačnih, bodi si mu v ródi ali ne, prijatelj ali sovražnik. On se ne boj nikogar, a gospodljiv zopet ne sme biti; dolžnost ga veže, da je pravičen, ali vender tudi blag in človeštvu dober; delaven ter neutruden na vse strani, ali ob enem razbôren mož in pretehtanega postopanja; prijatelj pravemu napredku in zvest čuvaj samozakônju;  vender poleg tega rad poslušaj modre, izkušene svéte, dobódi jih od koder koli. Korist svoje občine z ljubeznijo k domovini, zvestoba k starodavnej rodovini cesarskej ter spoštovanje do zakona mu bodi vselej vodilo, kadar kaj stori ali ne stori, kakor je slavno v róko segel tudi sam, ko je, izbran v prvega občana, pred možmi obetal, držati se svojih dolžnostij. Kdor si hoče pridobiti vsa ta svojstva, kakor zakon ukazuje in česar tudi žele občani, temu je posebno treba trdne, poštene volje in znanja svojih dolžnostij, katere mu nadeva nova služba.

 

 

 

Zatorej bodi župana skrb tistih zakonitih zapóvedij, katere občino vežejo. Najprvo mu je znati določbe občinskega zakona, ter si prizadevati, da vsâj sploh zvé tudi še druge, njemu potrebne zakone in ukaze, ker samo takó more vedeti, da so ti zakoni res dani, in jih potem v zakonikih lehko sam poišče ter vanje pogleda, če ga taka prilika zadene. Občinski zakon mu najbolje pripoveduje, do kód gredo" meje njegovega področja, in dobro je, posebno tesno se jih držati, ker izkušnja uči, da če jih župan prestopi, baš zató največkrat zagâzi v prepir z občinskim odborom. Da bi se to področje dalo na tanko razvideti in razpoznati, zató podajem tukaj zelo kratek očrt, kateri kaže, kakšna so ter kakó razdeljena opravila, pravice in dolžnosti vsacega občinskega opravnika in nadzornih oblastev nad njimi, kakor občinski zakon ukazuje o vsakej stvâri posébe...

Občinski svetniki

 

Občinski svetniki županu pomagajo gospodariti, opravljajo, kar jim on naroča (§ 50.), ž njim vred kaznjujejo (§ 58.) in podpisujejo ž njim pisma (§.53.), ter ga nadoméstvajo, če sam ne more ali ne utegne. 3. Občinski odbor. Občinski odbor ima ukrepanje ter čuje nad svojih ukrepov zvrševanjem (§ 30.). On gospodari z glavno imovino ter ustanavlja, kako jo je uživati (§ 31., 64.), tudi skrbi, da je vsa popisana (§ 61.) ter da se ne iz-manjša (§. 62.), pa da se vender iz njé dobiva, kar se največ more stanovitih dohodkov (§ 63.). On pretehtuje letni proračun, ter veže ga dolžnost, poskrbeti za dohodke, kolikor bi jih bilo premalo (§§. 31., 66.); on sam, brez koga druzega, dovoljuje do po 15 gld. od sto naklade k davkom (§. 79.); ali kadar so take naklade potrebne v kako novo prikupilo ali v povračilo kacega dolgâ, s katerim se občina misli zadolžiti, tedaj je treba, da privolita dve tretjini vseh občinskih volilcev (§ 77.); on ukazuje občinsko tlako, in tudi, po koliko naj kdo plača, da mu potlej nij treba na tlako priti (§ 73., 80.).

 

Odbor je dolžan posebno gledati, da se skrbi za ubožce (§ 36.); on razglaša ukaze, po katerih je paziti na red po občini, ter preti z globo do po 10 gld., ali sé zaporom do po 48 ur (§ 35.) ; on po vaséh in seliščih postavlja občinske može, da skrbé za réd (§. 52.) ; dolžan je v taka opravila, katera so potrebna zaradi redu po občini, pripraviti novce (§ 35.); daje častno meščanstvo ali občanstvo in domovinstvo; njemu je v rokah patronstvo in podelitvena pravica; on izbira občinske svetnike in župana (§. 34.) ; oblastvom daje od sebe, kako se mu zdi ta ali óna stvar (§. 38.); izbira može, kateri poskušajo prepirnike pogoditi (§ 37.); z opravilnim redom ukazuje, kako se bodo vrstili občinski posli (§ 48.); on se shaja v séje (§§ 41. do 48.); pregleduje in prešteva občinsko "blagajnico, tudi pregleduje ter potem ali potrjuje ali ometa letne račune (§ 31., 66.); ukréplje županu in občinskim svetnikom plačo (§. 25.) in mezdo občinskim služabnikom (§. 32.); razsoja pritožbe na županove naredbe, katere se tičejo domačega področja (§. 39.). Sploh ukrepa o vseh stvareh, kar jih ne spada k navadnemu gospodarstvu z občinsko imovino (§. 31.). Da odborovi ukrepi dobodo pravico in veljavo, naj se javno razglašajo ter pristavek naj se jim dodaje, da je vsacemu na izvôlji, v 14 dneh nanje pri župani vložiti pritožbo do višje pravice. Ali ako so ukrepi taki, kakor hočem zdaj povedati, potrebujejo vrhu tega tudi še višje privolitve, in to od deželnega odbora: kadar se občinski užitek menjava (§. 62.), prodaje ali zastavlja; kadar se na posodo jemlje toliko novcev, da presézajo občinski letni dohodek (§. 90.); kadar se mej občane razdeljuje, kar bi konci léta blagajnica imela prebitka (§ 63., 90.), in kadar bi se občinskim odrédbinam postavljali cenovniki (zakon s 3. decembra 1868. 1. v dež. zak. 34.), ali bi se ukrenilo pobirati zloga k davkom po 5 15 do po 25 gld. od sto (§ 79.). Privolitve od deželnega zbora (§ 79.) je treba: kadar bi se hotelo pobirati priklada po 25 do po 50 gld. od sto pri davkih na prvo róko in po 25 do po 30 gld. od sto pri davkih na drugo róko. Deželni zakon treba da potrdi občinske ukrepe, ki merijo na tó, da bi se občine na dvoje trgale (§ 3.), ali se združilo več občin v eno sâmo (§ 88.), ali da bi se hotelo zloga pobirati po 50 gld. od sto pri davkih na prvo róko ali po 30 gld. od sto pri davkih na drugo róko (§ 79.), ali da bi se postavili novi naméti, kateri nijso naklade k davkom.

 

 

Če bi danes uvedli pasji davek, bi imela občina zagotovo več prihodkov kot pred 130 leti.

 

Občinskega odbora séje vsaj štirikrat v leti sklicuje samó župan, drug nihče ne, ker drugače ne bi imele veljavnosti, in pri tem deli je postopati, kakor pišejo §§ 41.—48. v občinskem zakoni. Da bi še občinske séje vršile, kakor je prav, ne bode napak, ustanoviti opravilni réd, kateri naj bi imel nekako té določbe:  1. Občinski odborniki némajo le pravice samostâlno ali sami ob sebi nasvetâvati v sejah, kar se jim potrebno zdi, nego veže jih dolžnost, županu tudi ovaditi nerodnosti, katere se morebiti godé po občini. 2. Kadar kaj nasvetâvajo, naj obračajo oko vedno le na vse občine blaginjo, ne gledaje sami svojih koristij, ne oziraje še na svojo rodbino ali prijatelje, delavce itd. 3. Samostâlne nasvete, ako jih žele povedati v seji, naj nekoliko dnij poprej oznanijo županu, da jih odbornikom razglasi uže tedaj, kadar séjo sklicuje. Sploh je treba, da se odbornikom uže poprej daje na znanje, v katerej vrsti bodo v seji tekli razgovori. 4. Pravico, v občinskej séji govoriti, imajo samo odborniki, a poslušalci ne. Govori naj se po nekâcem rédu, z vrstjó mož za možem. Počakati je, da govornik završi, kar je zač.el; zató naj ga nihče ne moti, poprej mu presekavši besedo.