Književno srečanje z Ivanko Učakar v znamenju Kovačičevih "Prišlekov"
Kamnik (4.3.2010) - Nocojšnji četrtkov literarni krožek Ivanke Učakar, ki poteka pod že znanim naslovom (književna) Srečanja je bil v znamenju "Prišlekov" pisatelja Lojzeta Kovačiča. Lojze Kovačič (1928), slovenski pisatelj, je bil rojen v Baslu v Švici. Njegovo prozo uvrščamo med največje dosežke sodobne slovenske proze. Izšel je iz socialnega realizma (novele Ljubljanske razglednice), pozneje pa se je približal tokovom modernega pripovedništva (romani Deček in smrt, Resničnost, Pet fragmentov in Prišleki). Kovačič je znan tudi kot mladinski pisatelj (Zgodbe iz mesta Rič-Rač, Najmočnejši fantek na svetu).
Tokratnega književnega Srečanja se je udeležilo tudi veliko število mladih bralk in bralcev.
Nekaj del pisatelja Lojzeta Kovačiča.
Prišleki so obsežno avtobiografsko prozno besedilo, ki zajema obdobje med leti 1938 in 1948. Prva dva dela zajemata obdobje med leti 1938 in 1945, tretji del pa sega do leta 1948. Pisatelj se vrača v pretekli čas svojega življenja. Dogodkov ne presoje iz razdalje 40 let, ampak tako, kot jih je doživljal v danem trenutku, to ni samo spominsko pisanje, je mnogo podrobnejše od njega. Zelo dobro mu je uspelo opisati razvoj od 10-letnega dečka do 20-letnega regruta. Pokaže, kako se je razumsko in čustveno razvijal, vse slabe izkušnje sprejema z začudenjem česa vse je sposoben storiti človek, ne gre pa za obtoževanje in maščevanje. Doraščajoči fant doživlja spremembe kot prizadet opazovalec in udeleženec. Vanj se vtiskujejo sleherni vtisi novega življenja in ga pri tem neusimljeno in večno zaznamujejo. Skozi otroško optiko zremo obrise sveta in časa ohranjenega v Kovačičevem pisanju.
Ivanka Učakar med branjem odlomka iz knjige. Ob njej strokovnjak s področja bibliotekarstva prof. dr. Jože Urbanija.
Književnih Srečanj z Ivanko Učakar se radi udeležujejo bralci vseh generacij.
Prišleki so obsežno avtobiografsko prozno besedilo, ki zajema obdobje med leti 1938 in 1948. Prva dva dela zajemata obdobje med leti 1938 in 1945, tretji del pa sega do leta 1948. Pisatelj se vrača v pretekli čas svojega življenja. Dogodkov ne presoje iz razdalje 40 let, ampak tako, kot jih je doživljal v danem trenutku, to ni samo spominsko pisanje, je mnogo podrobnejše od njega. Zelo dobro mu je uspelo opisati razvoj od 10-letnega dečka do 20-letnega regruta. Pokaže, kako se je razumsko in čustveno razvijal, vse slabe izkušnje sprejema z začudenjem česa vse je sposoben storiti človek, ne gre pa za obtoževanje in maščevanje. Doraščajoči fant doživlja spremembe kot prizadet opazovalec in udeleženec. Vanj se vtiskujejo sleherni vtisi novega življenja in ga pri tem neusimljeno in večno zaznamujejo. Skozi otroško optiko zremo obrise sveta in časa ohranjenega v Kovačičevem pisanju.
